Izziv #4: Akademija za življenje
Staranje prebivalstva je globalni pojav. Izboljšane življenjske razmere vodijo k daljšanju življenjske dobe in zmanjševanju števila rojstev. Kljub demografskim spremembam med mladimi in starimi ne poteka odprta razprava o priložnostih in izzivih, ki jih prinaša staranje. Tak dialog bi lahko obravnaval medgeneracijski prenos znanja, nova pojmovanja upokojitve, razlike med spoloma ter neskladje med rastočimi stroški pokojninske blagajne in vedno manjšim številom zaposlenih, ki jo financirajo.
Dom starejših občanov Fužine je oblikovalcem zastavil izziv poiskati načine, kako lahko starostniki s svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami in znanjem še vedno prispevajo k družbi.
Premislek o upokojevanju
Premislek o upokojevanju / Akademija življenja je izkustvena etnografska raziskava, ki obsega niz vprašalnikov, prostorskih intervencij in pripomočkov, ki spodbujajo prevpraševanje teme upokojitve in staranja.
Projekt poteka na dveh lokacijah: v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje informativno-teoretični uvodni del obiskovalca spodbudi, da se vpraša in podvomi o normah in ustaljenih predstavah o upokojitvi, Dom starejših občanov Fužine pa pokaže mogoči potek življenjske poti po upokojitvi – življenje v domu. Obiskovalci lahko na različne načine posredno in neposredno komunicirajo s prebivalci doma. Projekt želi odpreti vrata centra in ustvariti priložnosti za medgeneracijsko izmenjavo in odkrivanje znanja in življenjskih izkušenj starejših, pa tudi za neposredno raziskovanje tematike življenja po upokojitvi.
Guendalina Ballerini (Italija) je magistrirala na fakulteti za arhitekturo v Firencah. Trenutno se kot samozaposlena arhitektka ukvarja z načrtovanjem stavb in gradbenimi fazami.
Rebecca Carrai (Italija) je arhitektka, trenutno pa doktorska raziskovalka na KU Leuven ter AA School of London. S pohvalo je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Firencah, nato pa je opravljala prakso za dansko podjetje BIG v Kopenhagnu. Delala je tudi v raziskovalnem oddelku arhitekturnega biroja Archea Associati ter kot asistentka na firenški Fakulteti za arhitekturo.
Natalia Skoczylas (Nemčija) je strokovnjakinja za organizacijo dogodkov, svobodna novinarka in politična znanstvenica, ki deluje na področju umetnosti. Trenutno kot povezovalka skupnosti dela na raznih projektih, v Berlinu pa razvija niz dogodkov, ki obravnavajo odnose med umetnostjo in prostorom ter bodo medsebojno primerjali spoznanja, izzive in heke.
https://www.linkedin.com/in/natalia-skoczylas/
Elizaveta Strakhova (Rusija) deluje na področju prostorskega oblikovanja. Na inštitutu Sandberg v Amsterdamu je magistrirala iz notranje arhitekture, program Studio for Immediate Spaces. Eksperimentira s formati družbenih srečevanj in maloserijskim ustvarjanjem prostorov kot instantnimi oblikami kritičnega odzivanja na razne kontekste, poleg tega eksperimentira z izvedbenimi in preizkuševalskimi scenariji in strukturami za alternativen razvoj krajin.
https://www.instagram.com/lizstrakhova/
Projektni vodja:
Barbara Peterca (Slovenija) je notranja oblikovalka. V Ljubljani je študirala oblikovanje tekstilij in oblačil. Kot modna oblikovalka je na trgu predstavila svojo blagovno znamko barbara, in to za ročno tkane izdelke, tej pa je sledila še blagovna znamka barbar, in sicer za moško spodnje perilo. Trenutno dela v svojem studiu za notranje oblikovanje, kjer se ukvarja predvsem s tekstilnim oblikovanjem prostorov.
Kathrina Dankl je oblikovalka in raziskovalka. Po šolanju na področju industrijskega oblikovanja je na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju opravila doktorat iz antropologije oblikovanja. Njeno delo se giblje na stičišču med poučevanjem, raziskovanjem in oblikovalsko prakso. Studio Dankl oblikovanje šteje za socialno-kulturno raziskovanje, z jasnim ciljem: oblikovati produkt, storitev ali intervencijo, ki uporabnika prisili, da se sprašuje o svoji prihodnosti. Kathrina Dankl je trenutno izredna profesorica za področje oblikovanja blaginje na Šoli za oblikovanje v Koldingu na Danskem, pri svojem oblikovalskem delu pa se ta čas posveča narativnosti, kulturni dediščini in sooblikovanju zgodovine.
Monika Šparl je v Domu starejših občanov Fužine zaposlena od leta 2007. Diplomirala je na Filozofski fakulteti UL, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Po končanem študiju so jo v DSO Fužine zaposlili kot animatorko; leta 2010 je izdelala strategijo inovativnega projekta dnevnega centra z imenom Center aktivnosti Fužine (CAF) – središče druženja in aktivnosti za starejše, nastalega pod okriljem Mestne občine Ljubljana, ter prevzela tudi vodenje centra. Med izvajanjem svojega dela posebno pozornost posveča prepoznavanju potreb članov centra.
Monika Vrhovnik Hribar je študij delovne terapije končala z diplomo na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. Je višja svetovalka na področju delovne terapije v Domu starejših občanov Fužine. S svojim delom in strokovnostjo pomaga varovancem pri opravljanju vsakdanjih dejavnosti, še posebej kadar sami ne zmorejo več samostojno skrbeti zase in se morajo učiti novih spretnosti, kot je npr. uporaba ortopedskih pripomočkov. Posebej jo zanima demenca, zato je tudi sodelovala pri oblikovanju koncepta dela za stanovalce z demenco in usposabljanju osebja doma za delo z njimi.
Matija Puškarič je diplomiral na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem pripravništvu se je kot delovni terapevt zaposlil v fužinskem domu starejših občanov. Njegov cilj je pomagati varovancem, da se čim hitreje prilagodijo novemu življenjskemu okolju, in ustvariti pogoje, ki jim bodo omogočili kar največjo mero samostojnosti. S pomočjo drugih strokovnih sodelavcev uspešno vodi, načrtuje in organizira vse tovrstne dejavnosti, dogodke in projekte. Sodeluje tudi z različnimi izobraževalnimi ustanovami, kjer predava o delovni terapiji, kot mentor pa usmerja pripravnike na področju delovne terapije.
Center aktivnosti Fužine (CAF) je v DSO Fužine pričel delovati v letu 2010, v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana pa je nosilec projekta druženja in aktivnosti za starejše. Starejšim prebivalcem ožjega in širšega lokalnega območja ponuja možnost druženja ter ohranjanja in vzpostavljanja socialnih mrež. Omogoča krepitev moči posameznika, razvijanje občutka pripadnosti in koristnosti ter razvijanje medsebojne pomoči. Članom v času po upokojitvi pomaga pri premagovanju stisk in občutkov nekoristnosti ter osamljenosti, ki nastopi ob prenehanju zaposlitve ali po izgubi bližnjih. Program je namenjen tudi vsem tistim, ki želijo z lastno aktivnostjo poskrbeti za svoje psihofizično počutje ter tako prispevati k večji kakovosti življenja in bogatenju ustvarjalnih življenjskih moči v času po upokojitvi.
